Kako konflikt med Iranom in Izraelom vpliva na finančne trge

Konflikt med Iranom in Izraelom in vloga ZDA

Pred prvo svetovno vojno so zahodne velesile, zlasti Velika Britanija, usmerile svojo pozornost na iranske zaloge nafte. Leta 1908 je Anglo-perzijska naftna družba (pozneje BP) začela pridobivati nafto v Iranu in s tem postavila temelje za stoletje tujega vmešavanja in domačega nezadovoljstva. Islamska revolucija leta 1979 je bila prelomnica – strmoglavljen je bil šah, ki so ga podpirale ZDA, in ustanovljena je bila Islamska republika. Nov režim, sovražen tako ZDA kot Izraelu, je omejil sodelovanje na področju pridobivanja nafte in vzpostavil sistem podpore različnim protiizraelskim vojaškim skupinam, kot sta na primer Hezbolah in Hamas.

Iranska prizadevanja za razvoj jedrskih tehnologij pod pretvezo civilne uporabe že dolgo vznemirjajo svetovne sile in se nahajajo pod nadzorom Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA). Najnovejša poročila kažejo, da je Iran edina država brez jedrskega orožja na svetu, ki proizvaja in kopiči uran obogaten do 60 %, kar predstavlja resno skrb in je pritegnilo mednarodno pozornost zaradi potencialnih posledic širjenja jedrskega orožja.

Vzporedno je Iran razvil gosto mrežo vojaških skupin – od Hezbolah v Libanonu do milic v Iraku in Siriji – kar je Teheranu omogočilo vodenje asimetrične vojne brez neposrednega vojaškega spopada z Izraelom. Napetost se je v zadnjih letih povečevala – Izrael je uspešno izvedel več prikritih vojaških operacij in kibernetskih napadov ter vojaških operacij usmerjenih proti Hamas in Hezbolah, Iran je nadaljeval s podporo različnih vojaških skupin, sovražnih do Izraela, in izvedel nekaj napadov na Izrael z droni in balističnimi raketami.

Zadnja faza eskalacije se je začela 13. junija, ko je Izrael začel vojaško operacijo v Iranu. Posledice tega napada so uničeni vojaški objekti, pomembni za iranski jedrski program in ubiti iranski visoki častniki in jedrski znanstveniki. Situacija je postala še bolj zapletena in resna, ko so zgodaj zjutraj v nedeljo 22. junija ZDA izvedle napade na tri iranske objekte jedrske objekte - v Fordowu, Natanzu in Isfahanu. Za napad na objekt v Fordow  so bili uporabljeni bombniki B-2, ki so dostavili šest 13.600 kg težkih natančno vodenih bomb GBU-57 MOP, ki so najmočnejše nejedrske bombe na svetu. ZDA so uporabile omenjene bombe zaradi posebnosti objekta v Fordow, ki je vgrajen v goro in prekrit z več deset metri kamnov in zemlje. Za napad na objekta v Natanzu in Isfahanu je bilo uporabljeno 30 raket Tomahawk, ki so bile izstreljene iz podmornic.

Iran ima na voljo več možnosti za povračilne ukrepe, kot so neposreden ali posreden napad na ameriške vojaške baze v državah Perzijskega zaliva, kar bi lahko posledično v vojno vpletlo arabske države in povzročilo motnje na trgih nafte in plina. Druga možnost je samostojen napad Irana na Izrael. V vsakem primeru obstaja vse večja verjetnost, da se bosta ZDA in Izrael soočili z realnostjo, v kateri v Iranu ne bo več mednarodnega nadzora, in celo z možnostjo, da se Iran umakne iz Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja. V vsakem primeru lahko pričakujemo, da bo posredovanje ameriške vojske imelo politične in gospodarske posledice.

Kako lahko konflikt destabilizira energetske trge

Iran je pomemben igralec na naftnem trgu s proizvodnjo med 3 in 4 milijoni sodov dnevno, kar predstavlja približno 3 % svetovne proizvodnje. Geopolitične napetosti naraščajo in možna je nadaljnja eskalacija s strani Irana, pri čemer bi lahko bila ožina Hormuz potencialna tarča. Gre za najpomembnejše ozko grlo za transport nafte na svetu – preko ožine Hormuz se dnevno transportira približno 21 milijonov sodov fosilnih goriv, kar predstavlja približno 20 % dnevne svetovne proizvodnje nafte in 25 % celotne svetovne proizvodnje utekočinjenega zemeljskega plina. Približno dve tretjini vsega prometa skozi ožino Hormuz potuje proti ključnim državam-uvoznicam nafte – Kitajski, Južni Koreji, Japonski, Singapurju in Indiji. Savdska Arabija in Združeni arabski emirati imajo omejene možnosti za druge načine transportiranja nafte in plina – dnevne prepustne zmogljivosti nafto- in plinovodov so 7 milijonov sodov. Iran, Irak, Kuvajt, Bahrajn in Katar – skupaj več kot 10 milijonov sodov dnevne proizvodnje – so povsem odvisni od te ožine.

Zavarovalne premije za ladje, ki plujejo skozi ožino Hormuz, so se že povečale za več kot 60 % od začetka izraelskega napada – s 125.000 na 200.000 ameriških dolarjev za ladjo, vredno 100 milijonov ameriških dolarjev. Cena najema tankerjev, sposobnih prevoza 2 milijona sodov nafte iz Perzijskega zaliva na Kitajsko, je poskočila z 19.998 USD pred izraelskim napadom na 47.609 USD. Kljub temu pa blokada ožine Hormuz morda ni izvedljiva, saj je široka in večinoma pod nadzorom Omana. Potencialna iranska vojaška blokada bi bila kratkotrajna, učinkovitejše pa bi lahko bilo motenje navigacijskih signalov.

Drug pomemben strateški prehod je ožina Bab el-Mandeb – je ozek in povezuje Rdeče morje z Adenskim zalivom in Arabskim morjem ter je ključen za transport 9 milijonov sodov različnih naftnih produktov na dan. Tankerji iz Bližnjega vzhoda proti Evropi morajo najprej prečkati Bab el-Mandeb, preden dosežejo Sueški prekop in Sredozemlje. Alternativne poti za transport nafte in plina so omejene – se lahko uporabi Savdska vzhodno-zahodna naftovodna povezava (tako imenovani Petroline) ali dolga in draga pot okoli južne obale Afrike.

Pretekli konflikti, kot je na primer vojna med Iranom in Irakom (1980–1988), kažejo, da ima Iran možnost destabilizirati regijo. Vendar se je globalna energetska slika spremenila – z naraščajočo proizvodnjo skrilavcev v ZDA in dodatnimi kapacitetami držav-članic OPEC. Evropske in azijske države so nekoliko bolj ranljive, saj se je njihova odvisnost od nafte in utekočinjenega naftnega plina iz Bližnjega vzhoda povečala po začetku vojne v Ukrajini.

Posledice za podjetja, vlagatelje in globalno gospodarstvo

V primeru stopnjevanja napetosti med Izraelom in Iranom bodo nekatera podjetja imela koristi, druga pa bodo izpostavljena večjim tveganjem. V Izraelu bodo podjetja v obrambnem in vesoljskem sektorju morda zaznala povečano povpraševanje po rešitvah za protiraketno obrambo in dronih. Gradbenim podjetjem v Izraelu bi lahko koristilo večje povpraševanje po obnovi uničenih in poškodovanih stavb in infrastrukturnih objektov. Tehnološkim podjetjem – tako v Izraelu kot globalno – bi lahko koristila rast povpraševanja po rešitvah za kibernetsko varnost. Svetovna naftna in plinska podjetja bi lahko imela koristi od rasti cen nafte in plina. Prav tako bi višja negotovost lahko povzročila večje povpraševanje po bolj varnih investicijah, kot so zlato, ameriške državne obveznice in švicarski frank.

Na drugi strani pa so letalske družbe in turistična podjetja ranljive zaradi nihanja cen energentov in motenj v zračnem prometu, evropska industrijska podjetja – zlasti v Nemčiji in Italiji – pa bi lahko trpeli zaradi višjih stroškov električne energije. Države v razvoju, ki so odvisne od uvoza nafte ali trgovanja z Bližnjim vzhodom, so prav tako ogrožene. Evropa se nahaja v posebej občutljivem položaju – še vedno okreva po prekinitvi dobav ruskega plina in je vse bolj odvisna od utekočinjenega naftnega plina in nafte iz zalivskih držav. Rast cen energentov bi lahko namreč ogrozila prizadevanja Evropske centralne banke za znižanje inflacije in negativno vplivala na gospodarsko rast.

Ne glede na trenutno situacijo na Bližnjem vzhodu je treba imeti v mislih, da so kapitalski trgi vedno izpostavljeni negotovosti in nestanovitnosti. Dolgoročna investicijska filozofija, usmerjena v prihodnost, vseeno priporoča vztrajanje kot najboljšo strategijo za uspešno krmarjenje skozi kratkoročna tveganja.