Strokovna objava

Po sprejemu predloga italijanskega proračuna za leto 2019, ki je dodobra razburkal finančne trge, se je marsikateri deležnik na trgu kapitala vprašal, ali se z Italijo ponavlja že videna zgodba Grčije. Predlog proračuna populistične italijanske vlade odstopa od dogovorov, ki so bili sklenjeni z EU.

Prav tako nakazuje, da imajo v Italiji zdaj v rokah boljše karte in več moči populisti. Od sprva predvidenega primanjkljaja v višini 0,8 odstotka BDP, ki ga je še spomladi napovedovala prejšnja vlada, smo prešli do še sprejemljivega dogovora o primanjkljaju v višini 1,6 odstotka BDP, ki ga je predlagal finančni minister, in na koncu pristali na predlogu proračuna, ki predvideva primanjkljaj v velikosti 2,4 odstotka BDP. Ko pogledamo na ta predlog skozi prizmo trenutne zadolženosti, ki presega 130 odstotkov BDP, pričakovane rasti BDP za prihodnje leto okoli 1 odstotka in pričakovanega ECB-jevega dvigovanja obrestnih mer, ki bo zadolževanje samo še podražilo, lahko hitro razumemo zaskrbljenost deležnikov na finančnem trgu.

Na prvi pogled nas kar nekaj dejavnikov spominja na grško sago izpred nekaj let. Morda najbolj opazne podobnosti so velika zadolženost (v območju evra je Italija po relativni zadolženosti glede na BDP na drugem mestu, pred njo je samo Grčija), velik delež dolga v lasti domačega bančnega sistema, skrb vzbujajoča srednjeročna vzdržnost dolga, model rasti, ki ne kaže na obrat, ki bi prinesel večjo rast gospodarstva in blaginjo državljanom, ter vzpon populističnih strank, ki rade javno polemizirajo o smiselnosti članstva v EU in skupni valuti.

Vse vendarle ni tako zelo podobno. Italija je ena izmed večjih ekonomij v EU in precej večja od grške ekonomije. Morebiten zlom Italije bi povzročil probleme po celotnem evroobmočju, zato lahko pričakujemo, da bo pripravljenost Evrope prisluhniti italijanskim voditeljem in najti skupno pot najbrž precej večja, kot je bila v primeru Grčije. Beg iz delniških in obvezniških trgov se je že pojavil, saj v nasprotju s prebivalci Italije vlagatelji v večini niso naklonjeni populističnim ukrepom. Spodbuden pa je relativno majhen padec vrednosti evra nasproti drugim valutam, kar kaže na to, da večji del trga za zdaj ne vidi, da Italija ne bi mogla zaviti s poti, po kateri je šla Grčija.

Ravno grška izkušnja je lahko pomemben dejavnik pri izbiri nadaljnjih korakov italijanske vlade. Morajo se zavedati – in najbrž tudi se –, da ob morebitnem poslabšanju odnosov s trgom dolžniškega kapitala lahko postanejo precej bolj dramatične razmere. Nezmožnost reprogramiranja kreditov ali zadolževanja po sprejemljivih obrestnih merah pa bi povzročila ogromno gospodarsko škodo, ki bi jo prav podporniki populističnih strank občutili najmočneje.

Ne gre pozabiti, da je grška Siriza prišla na oblast z obljubami, da se ne bodo uklonili EU in da bodo za vselej prekinili z varčevalnimi ukrepi, ki jih je narekovala trojka. Podporo za to so dobili tudi na referendumu. Pa vendarle so se na koncu, ob zavedanju, kaj bi takšne odločitve zares prinesle njihovim državljanom na dolgi rok, »premislili« in se lotili reševanja na tradicionalen način. Podoben preobrat, preden bo prepozno, lahko z veliko verjetnostjo pričakujemo tudi v italijanski zgodbi.

Avtor: Vid Pajić, Triglav Skladi