Centralne banke v boj proti inflaciji 2.del

Inflation

Monetarne razmere in centralne banke

Vztrajno visoka inflacija tako v ZDA kot v Evropi še naprej posredno pritiska na centralne banke, da naredijo še več za njeno zajezitev. Kljub njihovemu enotnemu zavedajo, da zgolj ohlapna monetarna politika ni kriva za tako visoko inflacijo, se njihove drže le nekoliko razlikujejo. Fed je denimo že sporočila, da bo obrestno mero dvigovala dokler ne bo zaznala učinka umirjanja inflacije, ki bo po njihovem mnenju najverjetneje posledica ohladitve gospodarske aktivnosti. ECB je pri tem stališču še vedno nekoliko mehkejša, saj se z dvigi obrestnih mer prvenstveno želi vrniti v obdobje monetarne normalizacije.

Finančni trgi so s pričakovanji šli še dlje, saj vidijo v ZDA čez 1 leto obrestno mero pri 4 %, kar je 3 odstotne točke višje kot trenutno, medtem, ko v EMU vidijo obrestno mero že čez 1 leto pri 2,4 %, kar je tudi za skoraj 3 odstotne točke višje od trenutne -0,5 %. Slednje nam govori, da je pri trenutnih tečajih obveznic na trgih vkalkulirano veliko dvigov obrestne mere v relativno kratkem času, kar se tudi odraža v obveznicah in njihovem padcu vrednosti v zadnjem letu. Ali bo do toliko dvigov prišlo v naslednjih 12 mesecih, je veliko vprašanje, saj so dosedanja povišana obrestna pričakovanja po eni strani v ZDA krivuljo donosnosti postavile v inverznost, v Evropi pa povišala meddržavne kreditne pribitke pri visoko zadolženih državah do težko vzdržnih nivojev oz. stroškov zadolževanja (Italija 4% za 10-letno ročnost, Grčija 5% za 30-letno ročnost).

Krivulje donosnosti, inflacijska pričakovanja, kreditni pribitki:

Dolgoročna inflacijska pričakovanja se postopoma stabilizirajo in znižujejo, kar je po eni strani pričakovano glede na dosežene nivoje in ohlajanje gospodarskih pričakovanj, po drugi strani pa dobrodošlo za centralne banke. Medtem, ko so se rasti cen surovin že začele nekoliko umirjati, je pri cenah energentov z nafto na čelu še vedno prisotna rast. Nafta ostaja pomemben faktor za samo inflacijo preko cen naftnih derivatov, zato bo ta tudi igrala ključno vlogo pri dinamiki bodoče inflacije in ukrepov centralnih bank. Dlje, ko bo cena nafte rasla, počasneje se bomo poslovili od visoke inflacije in bolj bodo centralne banke vztrajale pri svojem boju z inflacijo.

Podjetniški kreditni pribitki nadaljujejo z rastjo zaradi monetarnega zaostrovanja in pričakovanega zaključka QE (PEPP) programa s strani ECB z začetkom julija. Pričakujemo, da bodo ti ostali visoki dokler ne bo trg ugotovil, da je šel s kreditno premijo predaleč glede na netvegane obrestne mere. Vsekakor pa je potrebno izpostavit, da se nominalne donosnosti podjetniških pa tudi določenih državnih obveznic že nahajajo na naložbeno dolgoročno privlačnih ravneh, ki so povsem smiselni tudi za pokrivanje prihodnje letne inflacije.

Skratka po rekordno slabi prvi polovici leta za obveznice pričakujemo v naslednjem kvartalu scenarij postopne stabilizacije obrestnega tveganja oz. njegovega zmanjšanja ob ohlajanju gospodarske dinamike in nadaljnjem umirjanju dolgoročnih inflacijskih pričakovanj. V tej luči podajamo naslednjo obvezniško alokacijo za tretji kvartal:

Obvezniška alokacija 3Q 2022:

> Državne obveznice osrednje Evrope – trajanje EW – že vključujejo dovolj obrestnega tveganja glede na pričakovano prihodnjo inflacijo (kot dodatek ostajajo zanimive tudi dolgoročne ameriške državne obveznice, zavarovane pred valutnim tveganjem)

> Državne obveznice periferne Evrope – trajanje UW –ukinitev QE programa lahko še naprej dviguje meddržavne kreditne pribitke, čeprav nosijo že dovolj visoko nominalo donosnost

> Podjetniške obveznice IG – trajanje UW – ukinitev QE programa lahko še naprej dviguje podjetniške kreditne pribitke, čeprav nosijo že dovolj visoko nominalo donosnost

> Podjetniške obveznice HY - trajanje UW – zaradi monetarnega zaostrovanja ostajajo še naprej bolj podvržene dvigovanju kreditnih pribitkov

> Ciklični sektorji – EW – vračamo držo na nevtralno po močni korekciji vs