Razogljičenje planeta – talec časa, visokih pričakovanj in nizkih ambicij

Triglav skladi bloge cover 03 1

Časa za pravočasno ukrepanje na področju podnebnih sprememb je vse manj. Do teh prihaja v veliki meri zaradi onesnaževanja zraka z emisijami toplogrednih plinov. Od kar se izvajajo podnebne konference in načrtujemo zmanjševanje emisij CO2, so se te dodatno okrepile za kar 17 odstotkov. Okrepil se je tudi tempo izpustov. Za nameček, v letu 2021, ko smo lahko spremljali zadnjo podnebno konferenco v Glasgowu (COP 26), je svet izkopal največ premoga v zgodovini. Dosegel je rekordno raven emisij, to je skoraj 60 giga ton CO2 /leto (zajema vse vrste emisij, ki se s pretvorniki preračunajo v skupno mersko enoto CO2). S takšnim ravnanjem smo v zadnjih 30-ih letih naš planet ogreli v povprečju za 1oC. Na globalni ravni postavljeni cilj predpostavlja, da se planet do konca stoletja ne bi ogrel za več kot 1,8oC v primerjavi z obdobjem iz začetka industrializacije.

Ključni vir onesnaževanja je sektor energije. Odgovoren je za približno ¾ vseh emisij. Med največje onesnaževalce sodijo proizvodnja električne energije, med energetskimi porabniki pa so to industrija, nepremičnine in cestni transport. Na omenjenih segmentih se trenutno tudi največ dogaja. Premog in naftne derivate na strani oskrbe nadomeščamo s koriščenjem sončne in vetrne energije ter s plinom. Na strani povpraševanja pa se iščejo načini za elektrifikacijo vsega, kar se da in je hkrati smotrno. Velik poudarek je na izboljšanju učinkovitosti.

Vendar pa je tempo sprememb preskromen, če držijo predpostavke, da bo do leta 2050 globalni BDP dvakrat višji od obstoječega, populacija za 2 milijardi številčnejša, urbanizacija se naj bi nadaljevala (in s tem potreba po hlajenju in ogrevanju), poraba energije pa naj bi bila ob vsem tem nižja od obstoječe. No, če ne naredimo nič, bo višja za vsaj 50 odstotkov. Kar nam je zaenkrat bolj razumljivo, ko pa so trenutne podnebne spremembe cena napredka. Napredka pa si želijo tudi manj razvite ekonomije, med katerimi so za nameček tudi največje na svetu. Razviti svet jim težko odreče te pravice, moral bi jim pomagati.

Da bi se lahko odmaknili od rabe fosilnih virov, bi po do sedaj znanem do leta 2050 potrebovali skoraj nepredstavljive zmogljivosti na področjih fotovoltaike, vetrne energije, hranilnikov za hranjenje energije (baterij) … Za občutek, za dosego cilja bi morali v obdobju 2021 do 2050 zgolj v primeru fotovoltaične (solarne) energije postaviti na globalni ravni vsak dan eno novo fotovoltaično polje, ekvivalentno trenutno največjemu na svetu (stoji v Maroku). Misija nemogoče?

Vsekakor enačba za zeleno transformacijo gospodarstev še vedno vsebuje preveč neznank. Nekatere tehnologije še ne izpolnjujejo pogojev za komercialno rabo, alternativna vira energije kot sta denimo vodik in fuzija čaka še dolga pot do uveljavitve. Biogoriva so v koliziji s kmetijstvom in prehrambnim sektorjem. Izkoriščanja naravnega zaveznika kot je gozd, še kar ne uspemo zajeziti, medtem ko zajezitev vodnih potencialov ni zaželena.

Potrebno je tudi zavedanje, da za uresničitev cilja zmanjšanje emisij ne bo zadostovalo. Odstraniti bo potrebno tudi že obstoječe emisije (»carbon capture«) in jih nekam shraniti, da bi se lahko resneje pogovarjali o t. i. »net zero emmisions«.

Trenutno uporabne zelene tehnologije še temeljijo na rabi redkih zemljin, katerih pridobivanje ni nič kaj zeleno. Vseeno se tekma za njih že odvija, najbolje pa kaže Kitajski. Prehod k trajnosti bi lahko spodbudil nesorazmerja med ponudbo in povpraševanjem, posledično pa tudi rast njihovih cen. Litij, ki se uporablja pri proizvodnji baterij, se je denimo v samo zadnjih 18-ih mesecih podražil za skoraj 9-krat. Sama po sebi se velika priložnost ponuja plinu, ki je bistveno čistejši od premoga. Lahko bi postal (vsaj začasni) zmagovalec zelene transformacije. Zmagovalka pa bi lahko bila Evropa. Lahko, če bi v Evropi ne bila s plinom obdarjena pretežno zgolj »problematična« Rusija. Zato prehod na zeleno za večino drugih evropskih držav predstavlja pravzaprav težnjo k višanju deleža energetske avtonomnosti. Pravkar lahko spremljamo, kako ranljivi smo.

Ne nazadnje, ocenjena vrednost potrebnega vložka za razogljičenje do leta 2050 močno presega 100.000 milijard USD na globalni ravni. Samo v letu 2021 so škode presegle 120 mrd USD. Do spoznanja, da bi škode lahko presegle vrednost vložka, še nismo prišli. Prav tako ne, kako potrebne finančne vire zagotoviti.

Ob trenutni ravni pripravljenosti na nujne spremembe kaže, da se napredek ekonomij še lep čas ne bo zmogel povsem odreči fosilnim virom. Zato se samo po sebi zastavlja vprašanje, kam drvimo, ko pa se že zapirajo termoelektrarne, ukinjajo naftna polja, ugašali bi nuklearke in sočasno zakopavali že odslužene vetrnice in sončne panele, ker se jih še ne da učinkovito reciklirati. Bomo odgovore iskali zgolj v višjih cenah energije in nestabilni oskrbi?

Ob obilici scenarijev in ob do sedaj znanem, smo žal še vedno na poti, da bo naš planet ob koncu tega stoletja toplejši za 2,7 oC. Razpredanje o tem, kdo naj bi bil bolj kriv, je na mestu, a ne rešuje zagate. K reševanju lahko prispevajo preudarni politiki, mi kot posamezniki, znanje, napredna tehnologija, regulatorna opora, zagotovitev virov financiranja in skupna vera v nujnost sprememb. Podobno kot pri virusu covid-19, parcialne rešitve niso rešitve. Pred človeštvom je zahtevna pot, pot polna izzivov. In čas ni zaveznik. Visoka pričakovanja zamenjajmo z višjimi ambicijami za dejansko ukrepanje. Prehod ponuja obilico novih poslovnih priložnosti, ponuja možnost za kakovostnejše življenje, tudi naših zanamcev. Neuresničitev cilja naj raje ostane fikcija. Ne želimo si vedeti, kakšne bi bile posledice neuspelega prehoda k trajnosti, ki pa, mimogrede, poleg razogljičenja terja od prebivalstva na planetu Zemlja še številne druge spremembe.