Strah ima velike oči

Kapitalski trgi so v osnovi zelo preprosti, saj predstavljajo prostor, kjer se srečata prodajalec vrednostnega papirja (ponudba) in kupec vrednostnega papirja (povpraševanje). Vsak od njiju ima svoj razlog, ki načeloma drugemu ni znan, ker do posla pride prek posrednika. Samo v redkih primerih kupec pozna prodajalca in obratno.

Bolj so trgi transparentni in likvidni, bolj učinkovito delujejo in v vsakem trenutku lahko govorimo, da cena posameznega vrednostnega papirja odraža pošteno vrednost, ki temelji na podlagi ponudbe in povpraševanja. Ko govorimo o transparentnosti, imamo v mislih predvsem to, da so vsem prisotnim na trgu znane vse informacije. To pomeni, da podjetja objavijo vse informacije na način, da nihče od vpletenih nima prednosti, torej, da ne razpolaga z notranjimi informacijami, na podlagi katerih bi to informacijo izkoristil sebi v prid. Če je dovolj transparentnosti, imajo vlagatelji zaupanje v kapitalske trge in s tem zagotavljajo zadostno likvidnost, da se v vsakem trenutku v ceni odraža vrednost, ki upošteva vse informacije.

Od teorije k praksi
Torej, na načelni ravni je dokaj preprosto. Kako pa vsak posameznik interpretira informacije, pa je popolnoma druga zgodba. Ko vključimo v enačbo še različne javne vire informacij, ki jih je v današnjem času skoraj neomejeno, se vse skupaj začne še dodatno »zapletati«, sploh če med javne vire informacij štejemo še vse mogoče zapise na družbenih omrežjih.

Da kapitalski trgi niso zgolj dolgočasen prostor v času, kjer se srečujejo dolgočasni ljudje iz sveta financ, poskrbijo čustva. Kot kjer koli drugje v življenju ta poskrbijo, da kapitalski trgi dobijo dušo in postanejo zabavni, dramatični, napeti in včasih tudi malce srhljivi, torej da nam na dnevni bazi vbrizgajo nekaj dodatnega adrenalina. Ko emocije povežemo z denarjem, dobimo še zadnji kamenček v mozaiku kapitalskih trgov, neracionalnost. In tako nekaj, kar je v osnovi preprosto in dolgočasno, postane kompleksno, nepredvidljivo, nihajno in včasih za marsikoga popolnoma nerazumljivo.

Več emocij prinese večjo neracionalnost. Večja je neracionalnost, večja je možnost za kratkoročne anomalije, ki se običajno kažejo v čezmernem optimizmu oziroma pesimizmu. Na kapitalskih trgih, predvsem na delniških, se presežek optimizma običajno kaže v tem, da delnice postanejo (pre)visoko vrednotene in obratno, ob prevelikem pesimizmu postanejo (pre)nizko vrednotene. V ekstremnih razmerah se pojavi tako imenovani vrednostni balonček, ko je optimizma preveč, in medvedji trend, ko je preveč pesimizma.

Pesimizma je kar preveč
Trenutno smo na tistem drugem ekstremu, ko je pesimizem povsem prevladal nad optimizmom, in to z razlogom. Priča smo vojni v Ukrajini, inflacija je na ravneh, ki jih pomnijo samo ljudje, ki so bili rojeni globoko v prejšnjem stoletju, in vsak dan poslušamo osrednje medije, da je samo še vprašanja časa, kdaj se bodo ugasnile luči zaradi potencialne energetske krize.

Če nas zgodovina kaj uči, je to, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, in tudi tokrat bo veljalo pravilo, da je resnica nekje vmes in da smo že zelo blizu točki, ko lahko rečemo, da ima strah (pre)velike oči. Če to frazo prevedemo na kapitalske trge, ugotovimo, da so v trenutnih cenah na borzah vračunani vsi možni slabi scenariji, vključno z recesijo.
Naj zaključim s citatom in dejanji, ki jih že desetletja ponavlja eden najuspešnejših vlagateljev Warren Buffett, »ko so drugi prestrašeni, postanem pohlepen«. V priloženi tabeli so donosi delniškega indeksa S&P 500 po tem, ko je v določenem trenutku indeks od pretekle najvišje vrednosti izgubil 20 odstotkov, torej v trenutku, ko je indeks vstopil v območje medvedjega trenda. V večini primerov je po tem trenutku indeks nekaj vrednosti še izgubil, ampak dejstvo je, da je vsakič, ko je izgubil 20 odstotkov, bilo naslednjih deset let v povprečju nadpovprečno donosnih.