Ameriški dolg in njegova usoda

V zadnjem času beremo in poslušamo o nujnosti dviga meje zadolževanja Združenih držav Amerike ter s tem povezanimi novimi prerekanji med republikanci in demokrati. Dogovor je bil sklenjen, zakon pa še mora potrditi ameriški senat.

Ali po zadnjem pregledu »zapravljanja« ameriških vlad še vedno enako razmišljamo o vzdržnosti ameriškega dolga? Ali ponavljajoči se proračunski primanjkljaj maje zaupanje vlagateljev v ameriške dolžniške vrednostne papirje?

Na vrhu med dolžniki
Od leta 1959 so v ZDA dvignili mejo zadolževanja vladne administracije kar 89-krat. Rekord se je zgodil med letoma 1989 in 1991, ko je takratni predsednik George H. W. Bush moral kar devetkrat dvigniti mejo ravni zadolževanja. Letos je ameriški dolg mejo zadolževanja, ki je bila 31,4 bilijona dolarjev, presegel 19. januarja.

Najpogostejša relativna primerjava pri zadolženosti držav, razmerje dolga glede na enoto BDP, nam pokaže, da ZDA pri zadolženosti glede na BDP (144 odstotkov) zaostajajo le za Japonsko (256 odstotkov), Grčijo (192 odstotkov) in Italijo (173 odstotkov).

Največ ameriškega dolga financirata Japonska in Kitajska – kar pomeni, da kupujeta ameriške obveznice. Izvozno naravnane države morajo svoje presežke investirati ali pa s svojim financiranjem držav z močnejšim povpraševanjem (primer ZDA) omogočiti njihovo nadaljnjo rast.

Krepitev tujih rezerv v dolarjih pa je tudi nezanemarljiv vidik in omogoča večjo fleksibilnost ukrepov držav v prihodnosti. Dolar ima (še vedno) prevladujoč položaj kot vodilna svetovna rezervna valuta in osnovno plačilno sredstvo v mednarodnih poslih. Ob prvem pregledu kazalniki nakazujejo na alarmantno stanje, vendar povpraševanje po ameriških obveznicah še ni zamrlo.

Dolg, ki ne bo poplačan
Ali bodo ZDA svoj dolg kdaj v celoti poplačale? Ne. Bi lahko to predstavljalo težavo zanje ali za preostali svet? Težko. Združene države Amerike so prvič presegle mejo sto odstotkov dolga glede na enoto BDP po drugi svetovni vojni. V takšnih primerih je edina možna rešitev dvig imenovalca v ulomku, torej dvig bruto domačega proizvoda. Inflacija pozitivno prispeva k dvigu nominalnega BDP, še posebej učinkovite pri zmanjšanju kazalnika dolga glede na enoto BDP pa so realno negativne obrestne mere.

Obrestne mere se dvigujejo že kar nekaj časa in stroški financiranja dolga držav so čedalje višji. V zadnjih letih je bil delež izdatkov za kritje stroškov financiranja zgodovinsko nizek, vendar se je po zadnjih podatkih urada za upravljanje in proračun ZDA dvignil na dobrih šest odstotkov letnih izdatkov in predstavlja eno izmed najvišjih postavk v letnem proračunu ZDA. Letni strošek financiranja dolga znaša skoraj nepredstavljivih 400 milijard dolarjev in je več, kot znašajo izdatki za osnovno in srednješolsko izobraževanje, pomoč ob naravnih nesrečah, kmetijstvo, znanstvene in vesoljske programe, tujo pomoč ter varovanje naravnih virov in okolja skupaj.

Ameriški dolg je (še) ocenjen kot dolg brez kreditnega tveganja. V primeru, da ZDA ne bi mogle plačati obresti oziroma obrokov svojih dolgov, bi se verjetno »zlomili« finančna teorija in modeli vrednotenja. Posledice bi bile nepredstavljive in verjetno enako nepredvidljive, kot če ne bi več veljala pravila seštevanja.