Biti moraš to, kar si

Ana Ribič z aliasom »Ana, ki šteka finance«, kako bi se opisala, kdo si?

Osebnostno bi se opisala kot izredno empatično osebo, pravzaprav noro empatično. Mogoče preveč, saj se zjočem za vsako stvar. Sem zmešana, rada imam čudne stvari in čudne ljudi. S tem, da zame beseda čudno nima slabšalnega prizvoka. Čuden je zame poseben, zanimiv človek, ki se malenkost razlikuje od množice.

Delovno pa zase vedno pravim, da sem »wannabe« igralka. Nerodno mi je reči, da sem igralka, ker nimam prave izobrazbe in v Sloveniji je pomembno, da imaš opravljeno Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Čeprav je to moje delo.

Če bi gledali samo izobrazbo, potem tudi vsi holivudski igralci niso igralci?

Trenutno, še zdaj ne morem verjeti, sem dobila mesto v zanimivi seriji v Italiji. In tam me nihče ni vprašal po šolanju. Pomemben je bil življenjepis in avdicija. Tudi kasneje, ko sem dobila vlogo in se spoznala s soigralci, ki so v Italiji izredno uspešni, me nihče ni vprašal, ali sem diplomirala iz igre. Tukaj v Sloveniji pa je tako, da je to pomembno merilo, ki vsakega zanima.

Zakaj prav igra in zakaj ne inženirstvo logistike? Je bil trenutek, ko si se za to odločila, ali je ljubezen do igre potrebovala čas, da se je ukoreninila v tebi?

Zdi se mi, da si igre ne izbereš sam, ampak ona izbere tebe. Mogoče zveni malček trapasto, ampak občutek imam, da se človek s tem rodi. Moja mami opisuje, da sem že od malih nog vedno, ko so prišli obiski, rada pripravljala nastope. In potem sem se klanjala in uživala v aplavzu.

V osnovni šoli sem sodelovala v vseh možnih predstavah in proti koncu začela obiskovati dramsko šolo pri kulturnem društvu Mariborski oder, pod vodstvom odlične igralke Brede Pugelj. Tu sem ostala vse do začetka študija.

Igra je bila že od malega v meni in vedela sem, da je to to. Obenem nisem živela v oblakih in sem se zavedala, da je izredno težko priti na AGRFT. Ko mi to ni uspelo, sem se usmerila drugam. Vendar, čez nekaj let, ko sem dobila priložnost igrati v predstavi na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor, sem spet doživela občutek, za katerega sem se močno trudila, da bi ga pozabila. Takrat sem ponovno začutila sebe kot sebe in ne kot nekoga, ki mora biti nekaj, kar ni. Zato sem začela iskati poti in načine, kako služiti z igro.

O tvojih že bogatih igralskih izkušnjah ni dvoma. Od gledališča, do televizije, malih zaslonov in družbenih omrežij. Kateri format je tebi najljubši?

Gledališče, definitivno! Nima toliko okvirjev in ponuja veliko ustvarjalnega prostora. Tukaj dobiš takoj povratno informacijo, ker si na neki način povezan z ljudmi, ki s tabo čutijo in dihajo.

Pri reklamah moraš biti nasmejan, simpatičen in to je to. Ni kreative, ki je potrebna v gledališču. V gledališču lahko resnično zaživiš z vlogo, imaš različne karakterje in se lahko poglobiš vanje, jih dodelaš in raziščeš. V reklamah si bolj ti kot ti.

Je občinstvo za igralca pomembno? Znani pevci večkrat rečejo, da je koncert tako dober, kot je publika. Je tako tudi pri igranju?

Ja, občinstvo ti da neke vrste potrditev. Je lažje in obenem težje, ker nikoli ne veš, kakšno publiko imaš. Vedno je drugačna. Spomnim se, da je bila pri zadnji predstavi vsaka ponovitev presenečenje. Odvisno je od tega, kako te občinstvo sprejme in potem se tudi različno odzovejo. Ob vsaki predstavi smo imeli drugačne občutke o njeni uspešnosti oziroma kako so jo ljudje dojemali. Ampak prav zato, ker je to lahko lažje in težje, ker nikoli ne veš, kakšna bo reakcija občinstva, mi je toliko bolj zanimivo.

Trenutno imaš izjemno polne delovnike. Ste mladi sploh pripravljeni na to, da svoje življenje podredite delu?

Mislim, da je pomembna vzgoja in kako hitro človek začne delati in služiti lasten denar. Jaz sem že pri štirinajstih delala kot animatorka otrok in sem bila tako od vedno navajena, da si moram denar prislužiti. To mi je bilo popolnoma logično.

Zdi se, kot da dandanes vedno nekdo nekaj potrebuje. Te ne moti, da je treba biti vedno na voljo?

Meni je tako lažje, kot da bi delal vsak dan »od devetih do petih«. Moje delo je tako, da imam par tednov projekt, potem pa sem nekaj časa prosta. Ta prosti čas odtehta ostalo. Kolegi, ki imajo proste vikende, komaj čakajo nanje. Jaz jih kar pozabim. Ni mi pomembno, če delam med vikendi, samo da sem potem vmes prosta. Brez dvoma pa je prijateljicam, ki niso delale v srednji šoli, danes težje vse podrediti delovnemu urniku. Mislim, da je veliko odvisno od vzgoje in kako hitro začneš delati.

Iz tebe resnično veje pozitivna energija in pozitivna naravnanost do sveta … je to lahko ovira pri tvojem delu?

Ne, ni ovira! Moj glavni prihodek predstavljajo reklame in pri avdicijah zanje mi moja pozitivna energija pomaga. Oglaševanje želi pri ljudeh vzbuditi dobre občutke in če si že kot oseba takšen, jim je lažje si te predstavljati v vlogi. Velikokrat so z mano na avdicijah kandidatke, ki so resnično noro lepe, modeli in manekenke, pa si mislim, da nimam nobene možnosti. Potem pa dobim vlogo in sem izredno presenečena. Verjamem, da me ravno ta moja energija loči od ostalih. Biti moraš to, kar si! Ko ljudje prepoznajo pristnost, te prej sprejmejo.

Bi Ana Ribič kdaj lahko bila arogantna in v sebe zaverovana … bi lahko igrala Meryl Streep v Hudičevki v Pradi in prepričala gledalce?

Zdi se mi, da je najlažje igrati vloge, ki so popolnoma drugačne od tebe. Meni predstavlja tak lik izziv. Lotiš se ga z raziskovanjem, ideje dobiš pri drugih likih in potem greš globlje vase, vrtaš v sebi in po sebi, da prideš do kotičkov, ki jih ne kažeš vsak dan. Tako nastane nekaj posebnega.

Tri lastnosti, ki jih mora imeti igralec, so …

Kreativnost, karizma in občutljivost za okolico/empatija.

Tri lastnosti, ki jih ne sme imeti režiser?

Arogantnost, nesposobnost komuniciranja in neodločnost.

Najboljši režiserji so tisti, ki te imajo za del ekipe, ki razmišljajo v stilu »midva sva ekipa, narediti morava super izdelek in zato sodelujmo«.

V Italiji sem imela krasnega režiserja. Cela ekipa je bila kot družina in dajal nam je občutek, da si njen pomemben del, da imaš tudi ti možnost kaj povedati, podati svoje mnenje, se odločati. Tako se bolj sprostiš in če delaš v sproščenem okolju, je vse lažje. To velja sicer za vse poklice.

Pri Triglav Skladih si prevzela vlogo Ane, ki šteka finance. S pomočjo vsakdanjih dogodkov skušaš mladim in starejšim pokazati, da za urejene finance ne potrebuješ nujno finančnega guruja. Ali lahko sedaj, po dveh letih sodelovanja, to potrdiš?

Res je, absolutno! Sami se lahko naučimo pravilno usmerjati denar. No, z Ano, ki šteka finance, pa še hitreje.

Te je že kdo vprašal, zakaj si izbrala to finančno vlogo, zakaj se ti je zdela zanimiva?

Ja, sprva je bil marsikdo presenečen, saj nisem najbolj finančna ali varčna oseba. A ravno zato mi je bil izziv ta sporočila prenesti naprej in se ob tem naučiti nekaj novega. In čeprav sem vedno služila svoj denar, tudi o varčevanju vse do sodelovanja s Triglav Skladi nisem premišljevala, sedaj pa mi gre vedno bolje.

Potem je Ana, ki šteka finance, prepričala tudi tebe?

Res si želim, da bi spoznala »Ano, ki šteka finance« že prej, pred petimi ali več leti, ker bi definitivno že takrat drugače gledala na varčevanje. Potrudila bi se malo razdeliti finance in vsak mesec dati kaj na stran. A vsaj zadnja leta to počnem ravno zaradi Triglav Skladov, zato sem te vloge še posebej vesela.