Denar je zame sredstvo, ki mi zagotavlja svobodo

Denar je zame sredstvo ki mi zagotavlja svobodo

Tako pravi priznana oblikovalka Nina Šušnjara in dodaja, da denarja nikdar ni videla kot nekaj, kar bi ji dajalo vrednost. Samozavestna, iskrena in večna optimistka, prepričana, da se dobro vrača z dobrim. Vse to je Nina, s katero smo se pogovarjali za tokratni Finančni navdih.

Kdaj si začutila po kakšni poslovni poti bi rada šla?

Modno oblikovanje mi je bilo položeno v zibelko. Moja teta je bila velika modna navdušenka. Ona me je naučila prvih tehnik risanja modnih skic. V meni je prepoznala željo in nadarjenost. Zato me je vodila, me navdihovala. Ko me je pazila sva skupaj risali. Ko sem naredila prve modne skice, sem bila stara komaj kaka tri leta. Se pa spomnim, da mi že kot otroku ni šlo za samo obleko, ampak za spročilo, kaj želim narisati.
Tudi kasneje na poklicni poti sem se večkrat čudila, da sem se prav jaz znašla v svetu mode, ki je po svoje zelo skregan s tem, v kar verjamem. Moda igra predvsem na videz, na zunanjost, jaz pa verjamem, da prava lepota prihaja od znotraj. A prepričana sem bila, da je ravno to moje poslanstvo. Da pokažem, da je moda nekaj več. Da je oblikovanje sredstvo za izražanje, za kritiko družbe, da je to umetnikovo orodje za sporočanje. Danes vem, da ni naključje, da sem se znašla v tem poslu.

Te je kdaj skrbelo, da je to, kar te veseli, le hobi in da se boš s tem težko preživljala?

Iskreno ne. Vedno sledim nekem notranjem občutku, intuiciji, ki me vodi in ji zaupam. Prepričana sem, da noben umetnik ne sme dvomiti v svoj uspeh. Če podvomiš si že na pol poti do neuspeha. Jaz nikdar nisem imela teh misli. Pri meni je vedno načrt in prepričanje, da mi bo uspelo. Kako se bo to zgodilo pa sem največkrat prepustila vesolju. (smeh) Vedno se je res nekako izšlo. Ali sem za določen projekt uspela pridobiti pokrovitelja, ki je me je podprl, ker se je moja zgodba lepo ujela s tem, kar so želeli tudi sami sporočiti. Ali pa sem delala na kakem drugem projektu in zaslužila toliko, da sem lahko uresničila tudi tega prvega.
Strah ni za kreativce, ker nas hromi. Če te je strah, ne boš potegnil tiste drzne poteze, ki je nujna, da lahko stopiš iz povprečja in zablestiš. Moramo si zaupati.

Kaj pa starši? So te podpirali ali so si želeli, da bi šla v ‘varno’ službo?

Moram reči, da sem izredno hvaležna, da sem imela in seveda še imam podporo staršev. Vse, kar so si želeli je, da v življenju počnem tisto, kar me veseli. Seveda so si želeli, da bi imela varnost, ki ti jo prinese redna zaposlitev. Hkrati pa so vedeli, da to ni zame.
Varnost sem vedno videla kot način kratenja meni tako ljube svobode. Čutim, da me varnost vkaluplja. Zame je biti varna, pomenilo biti omejena in obratno. Če sem svobodna pač nisem toliko varna.

So tudi ostali člani družine podobni? Tudi tvoja sestra je umetnica. Kaj pa starši?

Mama je delala v javni službi na ministrstvu. Oče, sestra in jaz pa smo svobodne duše. Oče je športnik in ima svoj teniški klub, sestra pa je umetnica ličenja. Tako da nisem črna ovca v družini. (smeh)

Kaj bi bila, če ne bi bila modna oblikovalka?

V bistvu nikdar nisem imela nobenega drugega plana. Karkoli pa bi, ali pa morda še bom delala, bo zagotovo povezano s kreativo. Sem umetnica in moram ustvarjati. Moje poslanstvo je, da nastavljam ogledalo družbi. Sama se že dolgo več ne vidim samo kot modno oblikovalko ampak oblikovalko, kreativko na splošno.

Kaj je pri tvojem delu najtežje?

Vedno poudarjam, da imamo modni oblikovalci največji izziv tekmovati z velikimi korporacijami. To je praktično nemogoče. Kako naj se postavim ob bok Zari ali H&M-u? Želim si, da nas je kriza zadnjega leta naučila prav to, da so pomembni mali lokalni podjetniki. Da je treba podpirati okolje v katerem živimo. Da moramo države dobiti nazaj nekaj svoje samostojnosti, ki smo jo izgubile z globalizacijo.
Kot sem omenila na začetku, je meni najpomembnejše, kaj s kolekcijo sporočim. Zato poskušam prodajo pustiti ob strani, se ne obremenjevati z njo. A na koncu dne moram plačati stroške, kupiti hrano. Tako se naš svet vrti. Zato moram poskrbeti tudi za prodajo. Spet lahko rečem, da zaupam vase in tudi v to, da se kolekcije prodajo. In vedno so se. Včasih nekoliko pod pričakovanji drugič nad pričakovanji. Pa se spet nekako vse uravnoteži.

V čem pri delu najbolj uživaš?

Najlepši je sam proces ustvarjanja. Dolgo sem potrebovala, da sem to ugotovila. Običajno vsi stremimo h končnemu izdelku. To je cilj, ki ga moraš doseči. Zato običajno drvimo do te ultimativne zmage – pri meni je bila to predstavitev nove kolekcije.
Ko pa je bila kolekcija predstavljena sem se počutila povsem prazno. Kasneje sem spoznala, da je pomembna pot, ne cilj. Zdaj res uživam v ustvarjanju, v raziskovanju, v iskanju sporočila in kreiranju kolekcije kot zgodbe.

Kje najdeš navdih za svoje kreacije?

Vedno v okolju, ki me obdaja. Pri tem ne mislim le na naravo, ki je tako ali tako polna navdiha. Navdihuje me tudi družba, sistem v katerem živimo. Vse to opazujem in nato najdem neko temo, ki jo raziščem in skušam s kolekcijo sestaviti celostno sporočilo. Tako s kroji, materijali, glasbo, z naslovom kolekcije, z vsem, kar spada zraven. Sem pa vesela, da iz leta v leto vse več ljudi razume moje sporočilo. K temu je po mojem prepričanju pripomogla tudi ta kriza, saj je številnim odprla oči, kaj je res pomembno.
Naj vam navedem le en primer iz ene mojih preteklih kolekcij, ki se je imenovala Kalopsia. Kalopsia je angleški izraz, ki pomeni iluzijo, da so stvari lepše, kot v resnici so. Glavni kos te kolekcije je bil plašč srebrne barve, ki pa je bil povsem neudoben iz materiala, ki sploh ni nosljiv. Izgledal je res čudovito. Ljudje so takrat opazili le izgled, niso pa razumeli, da je povsem neuporaben. To je bilo takrat moje sporočilo. Da se moramo malo bolj zazreti v notranjost, k vrednotam, pozabiti le na lepe podobe in se vprašati po globjih zadevah. Bila je tudi kritika socialnih omrežji, ki poveličujejo videz in neko navidezno resničnost, ki ni odraz dejanskega stanja.

Si uspešna. Poznajo te doma in v tujini. Kakšen je tvoj recept? Zagotovo ni bilo lahko? Uspela si tudi v Ameriki, a večkrat si poudarila, da se tam nisi počutila dobro. Zakaj?

Moja ameriška zgodba morda na videz deluje zelo lepa in uspešna. Saj je bila uspešna, a v ozadju je bilo to eno samo garanje, izžemanje duše in zelo malo resničnega zadovoljstva ali sreče.
To poglavje me je postavilo na realna tla. Od blizu sem videla, kako zadeve resnično delujejo. Sem namreč optimist in stvari vidim vedno v najlepši luči. A ko sem spoznala, kako resnično plehek je v resnici svet mode čez lužo, kako narejen in neiskren je, sem bila nesrečna. Hkrati sem opazila, da sem se začela oddaljevati od stvari, ki so mi resnično pomembne – moje korenine, družina, prijatelji, dom. Bila sem nesrečna, prazna, kljub temu, da sem bila resnično uspešna, da sem imela res veliko pozornost. Zavedala sem se, da moram biti zvesta sama sebi, da to ni zame. Ne denar, ne uspeh mi ne pomenita toliko, kot notranje zadovoljstvo in pomirjenost, da delam tisto, v kar verjamem.
To je tudi moje sporočilo: “Niso pomembne zunanje potrditve, kot so poslovni uspehi, nagrade, bogastvo, pač pa to, da si kot posameznik zadovoljen sam v sebi.

Veliko sodeluješ z ostalimi blagovnimi znamkami. Kako si izbiraš partnerje za sodelovanje?

Ta sodelovanja so večinoma nastala povsem spontano. Všeč mi je, da s sodelovanjem sporočamo, da smo skupaj močnejši, da je prihodnost v sodelovanju, ne v individualizmu ali celo egoizmu. Všeč mi je tudi to, da so ti partnerji običajno iz povsem drugih področji in je zato sodelovanje toliko bolj zanimivo. Pri takšnem sodelovanju se ne združita le dve blagovni znamki, pač pa dve publiki, ki morda nista nista vedeli, da imata kaj skupnega. S svojimi sporočili združujemo in povezujemo ljudi. To mi je všeč.
Dodala bi še, da sem si včasih želela velike tuje partnerje, nato pa spoznala, da me bolj osrečuje sodelovanje z domačimi, slovenskimi podjetji in znamkami. Rada vidim, da si pomagamo.

Rečeš kdaj tudi ne?

Seveda. Tudi to je nujno. Treba se je naučiti prepoznati, da z nekom nisi za skupaj. Če ne delimo vrednot, če se ne ujemajo sporočila, ki jih želimo predati publiki nismo za skupaj, vsaj ne v tistem trenutku.

Pa si kdaj vseeno rekla kak ne najbolj zadovoljen “ja”, ker si morda potrebovala delo, denar?

Seveda in se iz tega tudi vedno nekaj naučila. Predvsem to, da sem potem z veliko večjim zaupanjem, prihodnjič podobnim stvarem rekla ne.

Tvoje podjetje je trajnostno, ekološko naravnano. Zakaj ti je to pomembno?

Ponosna sem, da kot modna znamka nikdar nismo podlegli masovni proizvodnji. Naše kolekcije temeljijo na unikatih in omejenih kolekcijah. Zavedati se moramo, da biti trajnosten ne pomeni le ustvarjati iz ekoloških materialov, pač pa tudi koliko vsega proizvedeš in tu mi nismo popuščali. Kot družba smo v sistemu v katerem živimo, postali precej sebični in ne mislimo na prihodnost ljudi, ki prihajajo za nami. Sistem, ki nas parktično zasužnjuje in izžema nas je prisilil in porinil v zelo sebično in egocentrično razmišljanje. Predolgo je bil hitri zaslužek na prvem mestu, da smo sploh lahko preživeli. Čas je, da postavimo na prvo mesto prave vrednote in zaslužek bo sledil temu. Začnimo izhajati iz tega, da karkoli delamo ni le za nas osebno, ampak je v nekem pogledu dobro tudi za druge.

S svojim delom torej skrbiš za prihodnost vseh nas, planeta. Kako pa skrbiš za svojo prihodnost, za finančno varnost?

To je vizija mojega dela. Prepričana sem, da če delaš dobro za svoje okolje, družbo, če poskrbiš tudi le za enega človeka, se to povrne. Živim po načelu delaj dobro in dobro ti bo.

Kako pa skrbiš za finančno plat podjetja?

Moram priznati, da to nikakor ni moje področje. Že pred leti sem to ugotovila in poiskala poslovno partnerko Lucijo Gubenšek, ki skrbi za to plat podjetja. Jaz lahko v miru ustvarjam ona pa ima finance in poslovne dogovore v malem prstu in za to sem ji neskončno hvaležna.

Pa osebne finance?

Živim po načelu, da noben ekstrem ni dober. Če zgolj varčuješ in si nič ne privoščiš ni dobro, kot tudi ni dobro, da zapravljaš vsepovprek. Treba je najti tisto zlato sredino in se vprašati, kaj res potrebujemo, česa ne potrebujemo. Zato sva s sestro (Maja Šušnjara, umetnica ličenja, op. avtorja) tudi naredili akcijo, da nehamo slepo slediti trendom in kopičiti modne kose, ki morda sploh niso za nas. Imamo veliko preveč kot resnično potrebujemo. Tudi tega se moramo začeti kot družba zavedati.
Sicer pa sem na denar vedno gledala kot na nekaj, kar mi zagotavlja svobodo, ne kot nekaj kar bi mi dajalo vrednost.

Kaj bi danes z vsemi izkušnjami povedala mali Nini, ki sanja, da bo modna oblikovalka?

Svetovala bi ji naj gre po povsem isti poti, z enakimi napakami in uspehi, le z manj skrbmi. Tudi če skrbiš, se stvari zgodijo, le ti se slabše počutiš. Spomnim se, da smo imeli v naši počitniški hišici na steni obešeno sliko na kateri je bil citat: Ne sekiraj se za malenkosti. Vse na svetu so same malenkosti.” Rekla bi ji, da to drži in naj se vedno, ko se bo želela preveč obremenjevati, spomni na to, da gre le za malenkost.